Zašepetam: »To so težke obtožbe.«
Odločno odgovori: »Toda resnične! Na žalost.«
Vprašam: »Pa Jana? Kaj res ne more povedati nič lepega
o naju?«
Odmahne z roko: »Jano je mati že zdavnaj zlomila.
Tudi če bi hotela, si ne upa. Pa tudi noče. Ker je strahopetna,
brez značaja in te sovraži. Ne mara te iz
osebnih razlogov, ljubosumna je in zavida ti. To je edino
pristno čustvo v naši družini – zavist.«
Razjezim se: »Saj ne moreš vsega pojasnjevati z zavistjo.
Zakaj bi Jana zavidala meni, lepo te prosim? Saj
si vendar njen brat, ne pa potencialni moški!«
On besno vzklikne: »Zavida vsem, ne le tebi!
Takšna pač je! Meni zavida zaradi kartice, ki jo dobim od
prijatelja s smučanja. Kaj pa jaz vem, zakaj zavidajo!
Mogoče mislijo, da je laže zavidati in drugemu želeti
slabo, kot da bi se v življenju borili!!! Mogoče nama
zavidajo prav to – da sva trda borca, garača!«
Razneženo ga pogledam: »Tudi o meni misliš, da se
trdo borim v življenju? Da sem garač?«
Vzklikne: »Seveda si! Saj bi ti bilo v domačem kraju
vse mehko postlano! Ti pa prideš sem, v neznano in
tuje, ter zaženeš iz nič … Vključno z jezikom, ki ga
sploh nisi znala.«
Povem mu: »V rojstnem mestu bi res lahko vse dobila
brez posebnih naporov, sončila bi se na lovorikah
prejšnjih generacij. Toda iskreno in v globini duše
sem hotela zares vedeti, kdo sem. Jaz sama, jaz, Lara,
brez očetovega priimka.«
Prikima: »Vse to vem.«
Potem pa zavzdihne: »Zdrživa še teh nekaj ur, poroko
in kosilo! Potem bova odpotovala in se pomirila.
Od zdaj naprej boš tudi formalno pod mojo zaščito.
Tvoj mož bom in moja dolžnost bo, da te varujem
pred vsakršnim zlom in pred komerkoli, ki ni dobronameren.
Prisegam ti, da te bom večno varoval: tebe,
ki si tako plemenita, ki imaš tako svetlo dušo!«
Tiho vprašam: »Zares misliš, da imam čisto dušo?«
On prikima in se nagajivo nasmehne: »Tako bleščečo, da kar slepi.«
Zašepetam: »Ohrani mi, moj bog, to čistost! Poskrbi
za to, da me nikoli nihče in nič ne bo potisnilo tja,
kjer bi si jo utegnila umazati. Umrla bi rada neomadeževana z zlom.
Varuj, bog, moje notranje bistvo pred
tuzemskimi navadami, prosim!«
Potem pa se od bolečine dobesedno zrušiva na posteljo.