Zašepetam: »To so težke obtožbe.«

Odločno odgovori: »Toda resnične! Na žalost.«

Vprašam: »Pa Jana? Kaj res ne more povedati nič lepega

o naju?«

Odmahne z roko: »Jano je mati že zdavnaj zlomila.

Tudi če bi hotela, si ne upa. Pa tudi noče. Ker je strahopetna,

brez značaja in te sovraži. Ne mara te iz

osebnih razlogov, ljubosumna je in zavida ti. To je edino

pristno čustvo v naši družini – zavist.«

Razjezim se: »Saj ne moreš vsega pojasnjevati z zavistjo.

Zakaj bi Jana zavidala meni, lepo te prosim? Saj

si vendar njen brat, ne pa potencialni moški!«

On besno vzklikne: »Zavida vsem, ne le tebi!

Takšna pač je! Meni zavida zaradi kartice, ki jo dobim od

prijatelja s smučanja. Kaj pa jaz vem, zakaj zavidajo!

Mogoče mislijo, da je laže zavidati in drugemu želeti

slabo, kot da bi se v življenju borili!!! Mogoče nama

zavidajo prav to – da sva trda borca, garača!«

 

Razneženo ga pogledam: »Tudi o meni misliš, da se

trdo borim v življenju? Da sem garač?«

Vzklikne: »Seveda si! Saj bi ti bilo v domačem kraju

vse mehko postlano! Ti pa prideš sem, v neznano in

tuje, ter zaženeš iz nič … Vključno z jezikom, ki ga

sploh nisi znala.«

Povem mu: »V rojstnem mestu bi res lahko vse dobila

brez posebnih naporov, sončila bi se na lovorikah

prejšnjih generacij. Toda iskreno in v globini duše

sem hotela zares vedeti, kdo sem. Jaz sama, jaz, Lara,

brez očetovega priimka.«

Prikima: »Vse to vem.«

Potem pa zavzdihne: »Zdrživa še teh nekaj ur, poroko

in kosilo! Potem bova odpotovala in se pomirila.

Od zdaj naprej boš tudi formalno pod mojo zaščito.

Tvoj mož bom in moja dolžnost bo, da te varujem

pred vsakršnim zlom in pred komerkoli, ki ni dobronameren.

Prisegam ti, da te bom večno varoval: tebe,

ki si tako plemenita, ki imaš tako svetlo dušo!«

Tiho vprašam: »Zares misliš, da imam čisto dušo?«

On prikima in se nagajivo nasmehne: »Tako bleščečo, da kar slepi.«

Zašepetam: »Ohrani mi, moj bog, to čistost! Poskrbi

za to, da me nikoli nihče in nič ne bo potisnilo tja,

kjer bi si jo utegnila umazati. Umrla bi rada neomadeževana z zlom.

Varuj, bog, moje notranje bistvo pred

tuzemskimi navadami, prosim!«

Potem pa se od bolečine dobesedno zrušiva na posteljo.