Šest mesecev pozneje

 

Prišla sta s potovanja po Franciji. On je moral naglo odpotovati v glavno mesto, Tina pa je zaprosila, ali je lahko ta čas pri meni: »Ne bi bila rada sama v njegovem stanovanju. Raje sem pri tebi.«

Razveselim se: »Seveda, z veseljem se bom družila s teboj!«

Že prvo noč je planila v jok: »Sploh ne razumem – od začetka sem bila njegova princeska, angel, pametna, sposobna, čudovita, sanjsko dekle! Zdaj pa se vede do mene, kot bi bila nedovršen izdelek – nenehno me kritizira, ponižuje, podcenjuje, popravlja, usmerja, prepoveduje mi, kako naj se vedem, kaj smem povedati in česa ne, upravljati me hoče, kot bi bila lesena igrača brez motorja, ne pa človeško bitje. Sploh ga ne prepoznam! Ne morem verjeti, da je to isti moški, ki mu je uspelo, da sem se zaljubila vanj.«

Sedi na drugem delu kavča, nasproti meni, sproti briše solze in se trese.

Vstanem, stopim k njej in jo objamem: »Umiri se, dekle … Zberi se, obriši solze, tako se ne rešujejo problemi. O moških moraš znati trezno razmišljati.«

Tako kot nekateri izmed njih to počnejo z nami.

Ko se pomiri, se vrnem na svojo stran kavča.

 

Vprašam: »V čem je problem?«

Pojasnjuje: »Vse, čisto vse, po njegovem delam narobe – od tega, kako držim vilice, kako se pogovarjam ali smehljam njegovim poslovnim partnerjem, do tega, kako se oblačim ali izražam. Pravi, da sem neumna gos, ki ji sestra diktira življenje in vsiljuje pravila … Sili me, naj vzamem svoj delež iz tovarne, sestri odplačam del hiše in jo izselim, češ, midva bova imela družino, midva potrebujeva hišo. Toda s sestro imava lep in zrel odnos, humano komunikacijo in odlično se razumeva … Je moja edina prijateljica, ne pa sovražnik številka ena. On tega ne razume, zato mi govori, da sem odvisna, nezrela in nesamostojna punčka, ki nikoli ne bo odrasla. Ljubim oba in se ne morem obrniti proti sestri, da bi ugodila njemu … Toda … Tudi njega nočem izgubiti.«

Vprašam: »Kaj pa tvoja sestra poreče na to?«

Odkima: »Ne mara ga. Pravi, da me hoče le izkoristiti … Zaradi denarja … Toda tudi njej ne verjamem, hladna je in racionalna. Pravi, da bogata dekleta nimajo kaj početi z reveži, ona čaka, da bo spoznala moškega, ki ima najmanj toliko kot sama. Zabrusila mu je, naj poskrbi zame brez mojega denarja, če me ljubi zaradi mene. Grozna sta, oba … Vodita krvavo vojno, kot da mene ni. Pa oba trdita, da me imata rada.«

»Kaj pa seks? Vajin seks s Tončijem?« Ostrmim zaradi lastnega vprašanja.

Pogleda me z objokanimi očmi: »Kdo pa še lahko misli na seks pri vseh teh problemih?«

Skomignem: »Mislila sem, da zaljubljeno dekle misli le na objeme z moškim, ki ga ljubi … Moj pokojni mož in jaz …« Utihnem.

Sva le seksala … vse do poroke nisva niti pomislila na kaj materialnega. Šele ko sva diplomirala, sva si najela stanovanje, ga opremila in … spet seksala …

Celo potem ko je podedoval vilo in sva jo priredila najinim potrebam, sva se še bolj zbližala, posvečala drug drugemu.

Odgovori: »Jaz bi že lahko spala z njim. Toda on se razburi zaradi vsega tega, pravi, da ga kreganje ne stimulira. Le ure in ure me potem drži v naročju, prepričuje …«

Vzdihne: »Po svoje ga razumem. Moški je in bi rad uredil najino življenje.«

Bleknem: »S tvojim denarjem?«

Pogleda me: »Saj ima po svoje prav – polovica je moja, mar ne?«

Skomignem: »Toda to, kako hoče urediti stvar, te izčrpava in onesrečuje?«

Sesuje se: »Da, me. Mogoče bi morala zbrati dovolj poguma in se upreti sestrinim ukazom. Navsezadnje gre za mojo srečo, mojo prihodnost. Mogoče ima Tonči prav, ko pravi, da je ljubosumna, ker imam svojega moškega, ona pa je še vedno sama.«

Zamislim se.